Akad. prof. dr. Franc Forstnerič vabljeni predavatelj na Mednarodnem kongresu matematikov ICM 2026
Z veseljem sporočamo, da je slovenski matematik, akad. prof. dr. Franc Forstnerič, sicer tudi član našega društva, izbran med vabljene predavatelje v sekciji Analiza na najbolj prestižnem svetovnem matematičnem dogodku, Mednarodnem kongresu matematikov ICM 2026, ki bo potekal julija 2026 v mestu Philadelphia v ZDA. To je nedvomno največja čast in izkazano mednarodno priznanje za slovensko matematiko v obdobju samostojne države Slovenije, verjetno pa tudi v zgodovini slovenske matematike nasploh.
Franc Forstnerič, rojen 1958, je diplomiral leta 1980 iz matematike v Ljubljani, doktoriral pa leta 1985 na University of Washington v Seattlu, ZDA. Med doktorskim študijem je bil prejemnik Fulbrightove štipendije in Sloanove doktorske štipendije. Leta 1985 se je zaposlil na Univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1994 prejel naziv redni profesor. V letih 1991–2000 je bil profesor matematike na University of Wisconsin v Madison, ZDA. V letih 1998–2000 je imel na tej univerzi prestižno Vilas Associates Fellowship.
Najvidnejše znanstvene rezultate je Forstnerič dosegel na problemih s področja kompleksne analize in geometrije: robna regularnost pravih holomorfnih preslikav, holomorfna konveksnost, prave holomorfne preslikave in vložitve v kompleksne mnogoterosti, holomorfni avtomorfizmi, homotopski princip v kompleksni geometriji, razvoj teorije Oka mnogoterosti, ter uporaba kompleksne analize v teoriji minimalnih ploskev in v kompleksni kontaktni geometriji. V mednarodni matematični periodiki je objavil 155 znanstvenih del, med njimi dve monografiji in vrsto del v najelitnejših matematičnih revijah. Leta 2009 je uvedel v literaturo nov razred kompleksnih mnogoterosti, t. i. Oka mnogoterosti, ki so se uveljavile kot osrednji koncept holomorfne fleksibilnosti. Omenjena teorija je podrobno prikazana v njegovi monografiji »Stein Manifolds and Holomorphic Mappings« (prva izdaja 2011, druga dopolnjena izdaja 2017) pri založbi Springer. Pri isti založbi je l. 2021 izšla tudi njegova monografija »Minimal Surfaces from a Complex Analytic Viewpoint« v soavtorstvu. Vodil je devet temeljnih znanstvenih projektov, od tega dva pri National Science Foundation v ZDA. Leta 2022 je prejel 5-letni projekt ERC Advanced grant od Evropskega raziskovalnega sveta, ki se izvaja v obdobju 2023–2027. Leta 1988 je Forstnerič za svoje znanstveno delo prejel Kidričevo nagrado. Leta 1999 je bil izvoljen za izrednega člana SAZU, leta 2005 pa za njenega rednega člana. Od junija 2020 je glavni tajnik SAZU. Leta 2019 mu je Ameriško matematično društvo podelilo nagrado Stefan Bergman Prize. Leta 2021 je imel vabljeno plenarno predavanje na 8. evropskem kongresu matematike 8ECM.
Mednarodni kongres matematikov (International Congress of Mathematicians) je najbolj prestižno svetovno srečanje matematikov, ki poteka vsaka štiri leta, glavna pobudnika ustanovitve kongresa pa sta bila konec 19. stoletja znamenita nemška matematika Georg Cantor in Felix Klein. Prvega kongresa leta 1897 v mestu Zürich se je udeležilo 208 matematikov iz 16 držav. Na drugem kongresu leta 1900 v Parizu je David Hilbert predstavil svoj znameniti seznam 23 nerešenih problemov. Na tem seznamu je bil kot 21. naveden Riemannov problem obstoja regularnega sistema diferencialnih enačb s predpisano monodromijsko grupo in singularnostmi, s katerega rešitvijo je nato leta 1906 zaslovel slovenski matematik Josip Plemelj (njegova rešitev se je sicer konec 20. stoletja izkazala za nepopolno).
Tretji kongres leta 1904 v Heidelbergu je ostal v zgodovino najbolj zapisan zaradi velikega nemira, ki ga je povzročil Denes Kőnig z zmotnim dokazovanjem, da je Cantorjeva hipoteza kontinuuma napačna. Na tem kongresu je prvič sodeloval tudi matematik slovenskega rodu, v avstrijskem Grazu delujoči Franc Hočevar, s predavanjem o linearnih deliteljih algebraičnih form v sekciji Algebra in aritmetika. Tudi na četrtem kongresu leta 1908 v Rimu je aktivno sodeloval matematik slovenskega rodu, Rihard Zupančič (Rihard Suppantschitsch), ki je v sekciji za filozofijo, zgodovino in didaktiko matematike predstavil prispevek o vključevanju sodobnih matematičnih vsebin v pouk v avstrijskih srednjih šolah. Zupančič je aktivno sodeloval tudi leta 1912 na petem kongresu v mestu Cambridge s prispevkom o vključevanju logičnega sklepanja v srednješolski in univerzitetni pouk, sicer pa je ta kongres širši javnosti ostal v spominu po štirih osnovnih problemih teorije števil, ki jih je v svojem predavanju izpostavil Edmund Landau.
Šesti in sedmi kongres sta potekala leta 1920 v mestu Strassboug in 1924 v Torontu brez predstavnikov v prvi svetovni vojni poraženih centralnih sil, pomenila pa sta tudi premik vrha sodobne matematike iz Nemčije v Francijo, Anglijo in Severno Ameriko. Osmega kongresa v Bologni leta 1928 sta se med predstavniki Kraljevine SHS udeležila tudi Anton Vakselj in ponovno Rihard Zupančič, ki je v sekciji Algebraična geometrija predaval o dekompoziciji homografij. Na naslednjem kongresu 1932 v mestu Zürich je bila med vabljenimi prvič tudi ženska predavateljica Emmy Noether, leta 1936 pa sta bili na kongresu v Oslu prvič podeljeni Fieldsovi medalji, ki sta ju prejela Lars Ahlfors in Jesse Douglas. Po izpuščenem obdobju druge svetovne vojne se je leta 1950 kongresa na Harvardski univerzi v ZDA kot predstavnik Jugoslavije udeležil Ivan Vidav, ki je v sekciji za analizo predstavil krajši prispevek o Kleinovih izrekih v teoriji linearnih diferencialnih enačb. To je bil (po naši evidenci) tudi zadnji slovenski predstavnik s predavanjem na kongresih ICM.
Po slovenski osamosvojitvi leta 1991 so se slovenske delegacije večkrat udeležile kongresa ICM in skupščine Mednarodne matematične unije (IMU), a brez lastnih predstavitev. Vabljeno predavanje akad. prof. dr. Franca Forstneriča tako predstavlja nov mejnik v razvoju slovenske matematike in njene mednarodne prepoznavnosti.
